Žalost in osupelost na Zilji: pri prometni nesreči trije mrtvi

Krška škofija 

Strašanska tragedija je v soboto opoldne do dna pretresla Ziljsko dolino. V hudi prometni nesreči so v avtomobilu Stanka Trapa, župnika v Bistirci na Zilji, na licu mesta umrla upokojenca Franziska in Josef Zankl, oba angažirana sodelavca v Trapovih ziljskih farah, v bolnišnici v Celovcu pa Trapova župnijska gospodinja Lonca Igerc. Lonca je bila »dobra duša fare Bistrica na Zilji«, kot je povedal dekan Dörflinger v prvi reakciji na strašno vest.

Pogreb Lonce Igerc, bo v soboto, 7. junija ob 10.30 uri izpred mrtvaške vežice v Ziljski Bistrici. V novi številki nedelje je v spomin rajni Lonci napisal prispevek njen dolgoletni kolega v Domu v Tinjah, Martin PANDEL. Daljšo verzijo prispevka najdete v nadaljevanju:

Naši dragi sodelavki Lonci v slovo
Pustite mi to veselje, da ljubim svoj narod!

Draga Lonca, kako težko mi je pisati ta članek ob dnevu navrh, ko se je tako kruto in nepričakovano končalo tvoje življenje. Še pred nekaj tedni smo z zamudo praznovali tvoj 51. rojstni dan v Branči vasi, pravzaprav tvoj 50. rojstni dan v krogu nekdanjih sodelavk in sodelavcev tinjskega doma, saj si si tako želela tudi v tem krogu praznovati svoj življenjski jubilej. Z zakasnitvijo smo praznovali, ker ti bolezen tega ni prej dopuščala. Zbolela si za rakom in prejemala redno kemoterapijo. Zdravniki so jo ustavili, ker so ugotovili, da ti je močno oslabelo srce. Veliko si v tem času pretrpela. Jokala si se po telefonu, češ, da bi še le rada nekaj časa živela.

Uredila si si svojo oporoko. Dejala si: “ Če bo božja volja, da moram zapustiti ta svet, potem želim biti pokopana v Ziljski Bistrici. Vzljubila sem tamkajšnje rojakinje in rojake, pravzaprav čisto vse, in dan za dnem čutim, kako me imajo radi, kako spoštujejo moje nasvete in načela glede slovenskega jezika v Cerkvi. Res se dobro počutim. Bolezen me je duševno okrepila. Nič me ne boli. Vse sem si uredila. Notranje sem pomirjena, ker sem izročila svoje življenje v božje roke. Pa mi pravijo, da moram manj delati, da moram zaradi bolezni več počivati. Jaz pa raje umrem pri delu kot pa v postelji!“

Tako jasno si nam povedala pri našem zadnjem srečanju, ko smo sedeli skupaj s teboj Urška in jaz, tvoja življenjska spremljevalka Majdi, ki si jo nad vse cenila, Lojze od Nedelje in moja tašča. Želela si, da bi bili še drugi navzoči, predvsem Andrej od nekdanje “tinjske trojice” kot smo vedno rekli, pa žal niso imeli takrat vsi časa.Veliko smo se pogovorjali. Smejali smo se in tudi jokali. Govorili smo veliko o smrti. Ali je bilo to naključje?

Opazil sem, da se nisi več zanašala samo na zdravnike, temveč si pravočasno vse uredila, tako, da če bo božja volja, lahko tudi umrem jutri, kot si sama dejala. Mislil sem si, kako lepo, da človek pravočasno stvari uredi, druge skrbi pa položi Bogu v presojo. Potem boš olajšana in s to pozitivno energijo premostila tudi svojo bolezen. Bila si tik pred tem.

Kdo bi si mislil, da je bilo to že slovo, zadnje srečanje pri nas s teboj, zadnje besede iz tvojih ust, ki so govorile z dobroto do vseh ljudi, z ljubeznijo do domače zemlje in materine besede. Saj ti je to bilo najdražje in to si hotela vsem posredovati na način, ki je bil konkreten in sprejemljiv tudi za tiste, ki niso hoteli akceptirati slovenske besede v cerkvi v Ziljski Bistrici. Kako lepo si srkbela za duhovnika fare g. župnika Stanka Trapa, za farovž, za okolico, za vrt, za cerkev s svežimi rožami, skratka za vso faro. Vedno smo občudovali tvoj red in lepoto in vem, ko ti je celo prejšnji škof dr. Kapellari vedno znova rekel, da se tukaj počuti tako domače, ravno tako tudi zdajšnji škof dr. Schwarz in generalni vikar mag. Kalidz.

Lonca, poznala sva se trideset let. Še pred menoj si bila v Tinjah, začela si namreč 1.oktobra 1974 in si delala za vsestransko korist do 31.januarja 1995. Kolikokrat si mi pripovedovala, da si prišla kot mlado dekle v Tinje. Čisto sama, brez spremstva staršev. Rekli so ti, tam v Tinjah izstopi, po tebe pride gospod Kopeinig in tam si boš služila kruh. Od vsega začetka si se morala postaviti na svoje noge, saj starši ob obilici otrok in kmečkega dela niso imeli toliko časa, da bi si odtrgali pol dneva. V Tinjah si spoznala vse skupine raznih cerkvenih organizacij in inštitucij v Avstriji in Sloveniji. Koledar tinjskih prireditev si vedela na pamet. In če je kdo od nas hotel vedeti, kdaj je bila ta in ta skupina v Tinjah in kdo jo je spremljal, si ti na mah povedala datum in imena. Tako zelo si se indentificirala s tinjskim domom, ki ti je pomenil vse in ki ti je bila življenjska šola tudi za poznejše odgovorno delovanje na Zilji.

Ponudila se je priložnost, da greš za gospodinjo v župnišče na Ziljski Bistrici. Sama si se pogovarjala in pogajala ter se odločila za spremembo. Nam si to dejstvo le naznanila. In kolikokrat si rekla, da si bila vesela tega koraka, saj si to ravno ob pravem času napravila. In v Tinjah si si pridobila kuharskih sposobnosti, predvsem pa tudi sposobnosti za organizacijo in spremljanje ljudi. To da ti je prišlo tolikokrat prav, si mi dejala. Gospod župnik se včasih čudi, da poznam vse ljudi, ki prihajajo na obiske v Ziljsko Bistrico, naj bodo novinarji iz Slovenije ali pa teologi iz Avstrije, si rekla. Lonco so enostavno mnogi poznali, saj jim je že v Tinjah pred leti stregla.

Za mnoge, predvsem še za Krščansko kulturno zvezo in Narodni svet koroških Slovencev si ti bila poleg župnika prva kontaktna oseba. Pred nedavnim je imel katoliški verski tednik Družina iz Slovenije obširno reportažo o Ziljski Bistrici.

Draga Lonca, s teboj smo zgubili drago sodelavko, pošteno in odkrito sopotnico, pokončno narodnjakinjo, ki je na obrobju dvojezičnega ozemlja bodrila ljudi, da naj ne pozabijo na svojo lastno identiteto. In mnogi so se oprijeli tvojih nasvetov. Kako srečna si bila, da ti je vse to uspelo, kako ponosna si bila sama nase, da si vztrajala in si za to svojo odkrito držo žela uspehe.
Neštetokrat, si molila rožni venec, bodisi pri pogrebih, ali ob drugih priložnostih. Rekla si: „Veš, to pa najraje sama opravim, potem je vsaj dvojezično!
Ob tem mislim na nekdanjega bistriškega župnika Kuchlinga, ke je v svoji pesmi dejal: Zakaj mi zameriš svet, da ljubim svoj narod!

V tujini doma

Pustite mi to veselje,
pustite mi to trpljenje,
da ljubim svoj narod!

Zakaj mi zameriš, svet?

Saj ljubim z narodom mater,
očeta, brate in sestre,
ljubim deda in svoje,
ki so ga ljubili že pred menoj.
Ljubim njegove vrline.
Ga ljubim z občudovanjem,
da si je kot brezdomec
v tem svetu zbral dom tako lep
v najlepšem delu te zemlje.

Ga ljubim hvaležno,
ker je vero sprejel.

Ga tudi ljubim, ker se mi smili,
ko pade v zanke zablod:
ko zametuje svojo posest,
jo prodaja za novčič;
ko prodaja svoj dom
in brezdomec zopet postaja;
ko svojega imena več ne pozna
in ga je sram svoje besede;
ko ga je tudi Boga sram,
če je češčen in oznanjen
v zvoku domače besede. –

S sočutjem ga ljubim,
ker vernost izgublja;
ga ljubim z bolestjo,
ko vidim,
da se v tujini,
daleč od sebe
čuti najbolj doma
in noče več biti to, kar je bil.

Zakaj mi zameriš, svet,
da ljubim svoj rod,
rod, poln kreposti,
poln zablod?

Pustite mi to veselje,
da ljubim svoj narod,
da zanj, ki trpeti več noče,
trpim;
da zanj, ki bedeti več noče,
noč prebedim,
iz bedenja da kličem v tujino za njim,
naj se k jutru povrne.
Naj se povrne k samemu sebi,
k svoji besedi,
k svojim svetim navadam,
k veri,
k molitvi,
k daritvi naj svoji se vrne,
k daritvi vseh malih,
prezrtih, teptanih,
ponižanih vseh,
v tem le velikih,
da ljubijo in so resnični!

Pustite mi to trpljenje!
Trpljenje naj ne bo zaman!

Pustite mi to veselje!
Pustite mi to trpljenje!
Veselje, trpljenje
je naroda malega,
mojega,
Je veselje, trpljenje
Kristusa,
od naroda svojega
križanega!

Kako boleče je to, ko te je Bog vse prerano poklical k sebi, in to na način, ki ga preprosto ne moremo dojeti. Mnogokrat si duševno trpela, takrat, ko si se morala zelo mlada postaviti na lastne noge, takrat, ko si zapustila tinjski dom, takrat, ko ti je bolezen zasenčila pogled na prihodnost.

In zdi se mi, pa čeprav je to tako neverjetno, da te je Bog ravno v tem trpljenju hotel poklicati k sebi. Vem, da si trpela in se razdajala za druge. To je bilo tvoje naročilo, tvoj poklic, tvoj notranji klic. Nase nisi gledala. Vse si dala od sebe, podarjala ljudem, če so potrebovali pomoči, postregla farnemu svetu in vsem obiskovalcem z dobrotami spretne kuhinje, in teh obiskov ni bilo malo, mnogokrat tudi ob nedeljah popoldne, ko bi bil to edini popoldan, ko bi se lahko vsaj malo odpočila.

Draga Lonca, veliko si pomenila, zato te bomo toliko bolj pogrešali.
Zdaj, ko je vse urejeno, zdaj lahko umrem, če bo božja volja! Ne bojim se!
To so bile tvoje besede! In celo s svojimi zadnjimi besedami si nam dala pomemben nasvet:“Spravite in združite se z Bogom, potem je vseeno, kdaj te pokliče.
Pripravljena sem! “ Tako si rekla!

Naj ti Bog odvzame vse tvoje trpljenje, odpočij se pri Njem, kateremu si vse svoje življenje zvesto in s pokončno držo služila, in uživaj svoj mir v Njegovi neskončni dobroti in ljubezni.

Iskreno sožalje materi, bratom in sestram z družinami ter vsej farni skupnosti Ziljske Bistrice, vsem, ki so Lonco poznali iz Tinj.

Župniku Trapu želimo hitro okrevanje in veliko božje pomoči ter notranje moči ob tej hudi nesreči in izgubi treh odličnih faranov.



Martin Pandel, pedagoški sodelavec Doma prosvete v Tinjah Tinje, 1.junija 2008