Bernadka Fink prejme Tischlerjevo nagrado: Petje je pot do src ljudi

Pevka Bernarda Fink prejme letošnjo XXXI. Tischlerjevo nagrado Ali je sploh mogoče v enem stavku zapisati vsaj nekaj o svetovni glasbenici in osebi Bernardi Fink? V vabilu na podelitev letošnje Tisch­lerjeve nagrade se je ta poskus posrečil. Tam je zapisano, da prejme Bernarda Fink XXXI. Tischlerjevo nagrado »za svojo izjemno umetniško silo, s katero osrečuje na neštetih pevskih nastopih po vsem svetu ljubitelje glasbe in je kljub svetovnemu slovesu ostala skromna in glasbeno tesno povezana s svojo novo domovino Koroško«. Kaj je povedala svetovna glasbena zveda, doma na odrih sveta, v izbi svojega doma v Svečah, preberite v naslednjem pogovoru.

Za svoje umetniško ustvarjanje boste prejeli letošnjo Tischlerjevo nagrado, najvišje priznanje, ki ga podeljujejo koroški Slovenci. Kaj povezujete z imenom Joško Ti­schler, po katerem je nagrada poimenovana, in kakšni so bili vaši prvi stiki s koroškimi Slovenci?
Bernarda Fink: Naj začnem z drugim vprašanjem. S koroškimi Slovenci, z zibelko slovenstva, sem se srečala že zelo zgodaj. Bila sem še otrok, ko sem doma slišala koroško pesem in pripovedovanje o Koroški. Živo je to prinesel pred oči župnik Vinko Zaletel. Nekajkrat je bil v Buenos Airesu in nam s svojimi dia­pozitivi kazal koroške lepote, takrat še v črno-belih slikah. V moji fantaziji je bilo vse v bujnih barvah. Kar pa zadeva Joška Tischlerja, sem o njem sem prvič slišala, ko sem prišla na Koroško. Vem, kako velik pomen je imelo njegovo navdušeno delovanje za slovensko narodno skupnost. Da bom prejela Tisch­lerjevo nagrado, je zame ogromna čast, saj nagrado prejmem kot Nekorošica. Prvič sem o Tischlerjevi nagradi slišala in bila tudi navzoča pri podelitvi leta 2002, ko jo je prejel moj tast dr. Valentin Inzko. Moj tast je izgoreval za slovensko narodno skupnost na Koroškem kot sveča z dveh koncev. Ko so mi sporočili, da sem bila za letošnjo nagrajenko izbrana jaz, sem imela občutek, da se ne morem primerjati z njim in z drugimi, ki so to nagrado že prejeli. Moj prispevek je čisto drugačnega značaja – in upam, da sem je vredna.

Vašim dvomom glede upravičenosti prejema Tischlerjeve nagrade moram ugovarjati. Vaš nastop s slovenskima pesmima na koncertu Christmas in Vienna bi že bil zadosten povod za to. S pesmijo in besedo ste se dotaknili Korošcev prav v njihovem srcu. Kaj vam pomeni ta nastop?
Fink: Od vsega začetka je bilo jasno, da bom zapela slovensko. In taki ponudbi ne moreš reči ne. Tega koncerta ne bom nikoli pozabila. Bil je edinstven. Prepričana sem, da so take priložnosti, ko ponesemo slovensko pesem iz Avstrije v svet, zelo, zelo redke. Upam, da bo še kdaj taka priložnost. Izredno srečna in ponosna sem, da sem lahko zapela slovensko pred kamerami, poleg tega so bile med pesmimi tudi koroške, ki jih je pred pozabo rešil prof. France Cigan. Ena je bila iz Gorenč in ena iz Medgorij.

Doma ste na svetovnih opernih odrih. Kakšen je pogled na Koroško s teh umetniško vrhunskih razglednih točk?
Fink: Koroška je moja posvojena domovina. To, da je Koroška majhna, široki svet pa velik, da so tukaj odri manjši in po svetu večji, je dejstvo, vendar to ne pove nič. Pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta. Ne gre za dimenzije, temveč za globino informacije, ki jo nosim v srcu – in ta je najgloblja tam, kjer je človek doma. Doma ne moreš prodati. Dom je dom. Zame je dom tudi svet, brez katerega ne bi bila popolna.

Vaši starši so se po sili razmer umaknili iz Slovenije prek Koroške in Italije v Argentino. Rojeni ste v Argentini. Živite na Koroškem in na Dunaju. Kako bi opisali vaše počutje na teh krajih domovanja?
Fink: Jaz najdem čedalje več skupnega v različnih krajih. Tudi v tistih, ki jih obiščem za kratek čas, ko koncertiram danes tu, jutri tam. Povsod so ljudje, ki radi poslušajo glasbo – in to je zame stalnica na glasbenem področju. Naučiš se, da je človek – z majhnimi razlikami – povsod enak. Kisik je zame ljubezen ljudi do glasbe, ki pridejo na koncert tudi od daleč, da lahko uro, dve ali tri poslušajo glasbo. Ta fenomen me gane. Moja odgovornost pa je, da z glasbo posredujem možnost globokega notranjega doživetja. Nastopanje je zame stvar ljubezni. Je dajanje in sprejemanje. Poslušalcem moraš veliko dati, hkrati pa tudi veliko prejemaš.

Kako si je mogoče predstavljati vaše glasbeno življenje?
Fink: Kar me včasih malo moti, je hkrati tudi olajšava. Noben dan ni enak drugemu. Tu ni nobene rutine. Letalo leti vsakič drugam, vsakič poješ drug repertoar,­ vsakič moraš paziti, da nimaš iste obleke. To življenje je primerljivo z reko: vedno je drugačna. Lahko poješ isti program čez tri dni, a bo iz tega nastalo nekaj popolnoma drugačnega. Ključ je, da moraš v življenju iz vsakega trenutka narediti nekaj novega, nekaj izrazito posebnega.

Kako pa se pripravljate na nastop?
Fink: Tu je tisoč malih stvari. V bistvu je tako, da se moraš za dve ali celo tri leta vnaprej dogovoriti za termin in za program. Potem pa tedne in mesece vaditi in pripraviti celo zadevo, se učiti besedila, vaditi s pianistom, ponavljati včasih zelo obširno besedilo. Poglobiti se je treba v skladbo, brati kaj o času nastanka skladbe, kaj vedeti o komponistovem življenju. Na dan koncerta pa se jaz osebno spravim v neke vrste tunel, v katerem me zmoti čim manj stvari. Tako sem res – kolikor se pač da – osredotočna na to, kar bom morala zvečer predstaviti na odru. Zame je optimalno, kadar okrog sebe nimam stvari, ki me delajo raztreseno, posebno tudi ne preveč ljudi. Dan pred nastopom moram biti sama.

Kako vam gre pred nastopom. Je vse že rutina?
Fink: Rutine ni. Včasih se je že zgodilo. Mislila sem si, to bom stresla kot iz rokava. Nič se ne strese iz rokava. In prav tisti dan, ko sem takole premišljevala, res nisem bila zadovoljna sama s seboj. Bil je kakšen spodrsljaj, bila je kakšna nekoncentriranost, ni bilo dovolj naboja v inspiraciji. Torej moramo glasbeniki živeti z zaupanjem, da se sproži stoodstotna energija prav tedaj, kadar moraš v tistih odločilnih desetih minutah, v pol ure ali v dveh urah dati vse od sebe.

Kakšni so bili začetki vaše glasbene kariere? Kateri so bili tisti odločilni trenutki, ki so vas spremljali na poti do ene najbolj odličnih pevk na svetu?
Bernarda Fink: Če pogledam na prehojeno pot, je bila ta polna skrivnosti. Precej dolgo si niti v sanjah nisem predstavljala, da bo petje kdaj središče mojega življenja in da bom od tega živela, kaj šele, da bom na tej ravni in pod taktirko tako znanih dirigentov na teh odrih pela, kjer pojem danes. Čutim, da me spremlja neka posebna roka. V to osebno verjamem. Že ko sem bila mlada, sem poskušala, tako kot so nas učili, odkrivati, kaj je božja volja. Osebno v življenju doživljam, da je svetloba na koncu tunela bistvena stvar. Začela sem iskati svojo pot. Ta pot je šla prek štiriletnega študija vzgojnih ved. Čeprav sem vedela, da to ni moja stvar in da se s tem ne bom mogla ukvarjati celo življenje, sem nadaljevala, dokler mi ni petje „zmešalo glave“. Da sem na tem področju lahko vzletela, je trajalo deset let.

Kaj vam pomeni pesem in kaj lahko povzroči?
Fink: Petje je zame pesem. Pesem je zame čustvo. Petje je odpiranje vrat čustvom. Je pot do src ljudi.

Kakšna je razlika, kadar pojete pesem Claudia Monteverdija ali kako slovensko narodno pesem?
Fink: Če gremo čisto v bistvo, je pravzaprav enako. Da.

Je isti občutek?
Fink: Da. Če mi pesem pride iz duše, je to isti vzgib. To se pravi: čustvo je tisto, ki povzroči, da se glas zatrese, in čustvo je tisto, da zazveni struna. In to zvenenje poskušam prenesti tudi na poslušalce. Sprožiti pri njih odmev.

Veliko nastopate tudi z bratom Marcosom. Kako vam gre pri tem?
Fink: Na žalost ne toliko, kolikor bi si želela. Sem in tja se zgodi kakšen nastop. Lani oktobra sva posnela slovensko zgoščenko, ki bo s pravico do svetovne distribucije izšla pri založbi Harmonia Mundi. Zelo sem ponosna, da bo šla slovenska pesem v svet. Posnela sva samospeve različnih slovenskih skladateljev: Škrjanca, Pavčiča, J. Ipavca ...

Poročili ste se z diplomatom, nastopate po vsem svetu. Kakšno je vaše življenje? Se človek kdaj navadi na življenje iz kovčka? Kaj vam pomeni družina in kaj najbližji?
Fink: Družina je seveda srce in je tudi velika odgovornost. Doma je najlepše, velikokrat pa kot ženska občutim, da ko pridem domov in ne delam v svojem poklicu, z delom šele začnem. Šele ko spet odi­dem, se odpočijem in osredotočim nase. Doma živiš za druge. Moramo pa živeti tudi zase, za svoj lastni vrtiček. Doma se včasih malo izgubiš v labirintih problemov drugih, če pa samega sebe boljše poznaš, lahko tudi bolje pomagaš drugim. 

Kaj je tisto, kar vam zapolnjuje vsakdanjik, kadar se ravno ne pripravljate na kak koncert in če ne mislite na pesem in petje? O čem razmišljate? O čem sanjate?
Fink: Sanjam o tem, da bi kdaj imela malo več časa za branje, za občudovanje narave, za sprehode po naravi. Toda moram se zadovoljiti s tem, da sanjam in da se duša nekako že napolni. Želja sama je že pol poti. V uteho mi je, da živim v Svečah. Ko pridem s potovanj po svetu v Sveče, je to velik oddih. Ko vidiš to naravo, ko vidiš in občutiš ta mir in bujnost ...

Kdaj ste zadovoljni in srečni?
Fink: Imam bolezen, da sem zelo redko povsem zadovoljna in da se moram včasih kar malo poriniti, da si rečem: saj je bilo vse v redu. Pri nastopih zmeraj kje najdem kako dlako. Toda s tem se navajam živeti. Vsakič si na novo rečem: „Dopolnjeno je.“ S svoje strani sem naredila, kar se je po najboljših močeh dalo. Nismo bogovi, nismo popolni in nismo stroji. To ne bi bilo več lepo.
Srečna sem takrat, ko v kako stvar vložim vso svojo ljubezen, pa četudi je trdo delo. To je zame sreča. Ali pa da imam okrog sebe ljudi, ki mi dajejo isto. Mislim, da je ljubezen tista končna energija, ki vse povezuje in vse drži pokonci. Ljubezen je izvir, in čutim, da je ta izvir v vsakem od nas. V bistvu si srečen, kadar verjameš v to ljubezen, neodvisno od zunanjih okoliščin.

Imate še kak poseben cilj, da bi rekli, to bi še hotela doseči?
Fink: Službeno nimam kakega takega cilja in ga tudi nikdar nisem imela. Želim si, da bi čim dlje ostala na kvalitetni višini in da bi tudi pravočasno spoznala, kdaj naj se umaknem. Aktivna bi bila rada do konca tako, da bom morda posredovala to, kar znam, drugim. Bogu sem zelo hvaležna za vse osebe, ki so mi v pravem trenutku pokazale, kako in kam na moji poti! Sama sem že dosegla to, kar se da doseči, zdaj pa je trenutek mladih. Če imam kako željo, je, da bi mladim uspelo – tukaj mislim na svoja otroka in na druge mlade –, da bi našli tisti prostor, kjer lahko dajo od sebe vse najboljše, kar imajo, kar znajo, kar so.