Pogovor z letošnjim Tischlerjevem nagrajencem Poldejem Zundrom

V najnovejši številki Nedelje sem se pogovarjal z letošnjim Tischlerjevem nagrajencem, z Poldejem Zundrom, ki nagrado prejema kot priznanje »za ves njegov dušnopastirski trud v treh farah, za njegovo vsestransko kulturno delovanje, za njegovo obsežno delo z mladino in oživitev rebrške Komende v Mladinski center«. Vsekakor zanimiv pogovor, saj Poldej vpleta v odgovore marsikakšen zaklad iz svojega neizmernega literanega arhiva. Trije citati so mi posebej všeč: Zundrovi motivi za kulturno ustvarjanje se zrcalijo v izreku Mileta Koruna: »Menim, da je vsak še tako boren gledališki akt boj za urejenost. Za smisel. Za zmago nad praznino. Je zmaga … nad nečim že.« Peter Ternovšek mu je za novoletno voščilo napisal: »Biti z igro, biti z Bogom, biti s teatrom, biti s človekom ...«. Pogovor pa konča z odlomkom pesmi pesnice Mile Kačič:

Če te pokliče Ljubezen,
prisluhni ji.
Morebiti
zadnjikrat slišiš
njen sirenski glas.

V nadaljevanju lahko preberete pogovor v celoti.

---------------------------------------
Intervju s Poldejem Zundrom, Tischlerjevim nagrajencem leta 2009

»Biti z igro, biti z Bogom, biti s teatrom, biti s človekom ...«


Kulturnik, režiser in duhovnik – kombinacija, ki je bila včasih skoraj običajna, danes pa je le še redka izjema. Vi vse do danes vztrajate v tej drži, čemu?
ZUNDER Duhovniški poklic sem si izbral, ker sem bil prepričan, da me Nekdo kliče. Nimamo lepšega sporočila, kot oznanjati Vstalega, ki s svojo veliko nočjo razodeva ljubezen do vsakega človeka. Delo, ki ga skušam opraviti, doživljam kot delo za človeka. Če sem smel z igralsko skupino v Dobrli vasi, pozneje tudi v Železni Kapli, pripraviti nekaj iger, se je gotovo zgodilo tisto, o čemer režiser Mile Korun pravi: »Menim, da je vsak še tako boren gledališki akt boj za urejenost. Za smisel. Za zmago nad praznino. Je zmaga … nad nečim že.«
Peter Ternovšek mi je za novoletno voščilo napisal: »Biti z igro, biti z Bogom, biti s teatrom, biti s človekom ...« Želim si, da bi mogel ustrezati tej vsebini.
V Železni Kapli smo srečni, da smemo doživeti mnogo lepih koncertov – pri nas gostujejo najboljši zbori Slovenije –, iger, kulturni praznik, večer z naslovom »Dober večer, sosed«, literarne večere, pust in še kaj. Prepričan sem, da tudi za kulturno delo veljajo Kuntnerjeve besede: »Brez te luči ne bi znali živeti, brez te luči bi bila tema.«

Tischlerjeva nagrada ni prvo javno priznanje, ki ste ga prejeli. Kaj vam pomeni to priznanje in kakšni so vaši spomini na moža, ki je dal nagradi ime in pomen?
ZUNDER Priznanje mi veliko pomeni. Imel sem srečo, da sem srečal toliko dobrih sopotnikov v Železni Kapli in na Rebrci.
Ne bom pozabil večera pri Kališniku, ko nam je, študentom s Plešivca, dr. Tischler pripovedoval o posebnih dogodkih iz svojega življenja. Bil sem prefekt v Mohorjevi, s študenti smo se redno srečevali. V našo sredo je prihajal dr. Tischler, ki je iskreno ljubil svoj rod in imel tudi posebne vizije.

Kdaj ste v svoji odrski dejavnosti najbolj čutili tudi evangeljsko poslanstvo?
ZUNDER Ko smo v Železni Kapli igrali igro Viktorja Frankla »Časovno vzporedje v Birkenwaldu«. Kot taboriščnik se je Frankl odločil za popolno spravo. Omenil bi tudi sporočilo iz »Antigone«, ki smo jo igrali v rebrški kleti: »Ne da sovražim, da ljubim, sem prišla na svet.«

Z Mladinskim centrom na Rebrci ste ustvarili poseben kraj srečanja in domačnosti, in to ne samo za mladino in otroke, temveč tudi za skupine, ki prihajajo iz raznih krajev tudi zunaj naših koroških slovenskih okvirov. Če pomislite na načrte in zamisli, ki ste jih imeli na začetku te poti, kaj vas pri razvoju Rebrce najbolj preseneča, česa se še posebej radi spominjate, kaj vam je v zvezi z Mladinskim centrom še posebej pri srcu?
ZUNDER Mladinski center živi še po 30 letih delovanja. Rad se spominjam tistih dni, ko smo z Anico, Milko Olip in Jankom Merkačem pospravljali v Komendi. Anica še tudi danes dela in kuha in načrtuje kot ob začetku. Takratni škof dr. Köstner je bil vesel, da smo iz poslopja Komende ustvarili Mladinski dom. Nekateri naši voditelji nam takrat niso zaupali, zvezni kancler dr. Kreisky pa nas je močno podprl pri izgradnji Mladinskega centra. Iz leta v leto se je na Rebrci porajalo novo življenje. Večala se je rebrška družina umetnikov in pedagogov. Hvaležen sem vsakemu posamezniku, ki pride na Rebrco ter z veseljem posreduje otrokom in mladini svoje znanje, izkušnje. Folti Oman in Barbara Mösseneder že 30 let prihajata na Rebrco. Ne morem imenovati vseh, to je zlata veriga prijateljev, od Saška Kumpa prek Tineta in Brede Varl do Nežike Novak in Edija Oražeja. V posebnih pogovorih smo kritično presojali naše delo in odložili na skupno mizo srečanja, veliko dobrih nasvetov.
Sodelovanje s Krščansko kulturno zvezo je bilo in je še danes zelo intenzivno, in upam, da bo tudi v prihodnje obrodilo bogate sadove.
Rad se spominjam dnevov in tednov, ko je bil trener Slovenskega atletskega kluba dr. Ivan Ramšak. S kakšnim navdušenjem so trenirali in se pripravljali na prvenstvo, na odločilne tekme za vstop v drugo ligo! Prav lepo in doživeto smo obhajali božičnice z igralci SAK na Rebrci.

Rebrca še posebej zrcali vaš odnos do umetnikov, saj ste jih vedno aktivno vabili in spodbujali njihovo umetniško ustvarjanje, pri obnovi cerkva pa ste postavili tudi marsikakšen poseben akcent. Zakaj vam je bližina do umetnikov tako pomembna? Kaj imata skupnega Cerkev in umetnost?
ZUNDER Draga nam je pozornost vseh umetnikov, ki prihajajo na Rebrco. Povezani smo s tisto gotovostjo, da izkušnja odnosov v prijateljstvu obrodi nove ideje. Poraja se lepo razpoloženje, ki se spreminja v navdušenje za skupne cilje.
Umetniki so vedno seizmografi v naši skupnosti.
Naše cerkve so polne lepih umetnin, pravih biserov, doživljamo, kako se staro in novo ujemata. Cerkev je podpirala umetnost v vseh časih. Mislim na domačo cerkev v Kapli, kako je Oman na svoj način s posebnimi barvami oblikoval pot človeka romarja. Janez Pavel II. je v govoru umetnikom povedal:
»Umetnost vodi človeka k temu, da se zave tistega nemira na dnu svojega bitja, ki ga ne znanost ne tehnika s programiranjem nikoli ne bosta mogli potešiti.«

Skoraj 40 let ste dušni pastir v dolinah pod Obirjem, sedaj upravljate tri fare, ste jih imeli pa tudi že več. Kaj je posebnost teh krajev, kako se je spreminjal narodnostni in verski živelj teh krajev in kje je tu mesto fare?
ZUNDER Vsak kraj, vsaka župnija ustvarja svoj obraz življenja. Posebnost naših krajev vidim v tem, da se mnogi soočajo s hudimi gospodarskimi problemi. Na tem mestu bi seveda morali intonirati posebno žalostinko, ki bi pela o „zlatih časih“ –, a hočem videti tisto, kar je razveseljivo: mnogi člani župnijskih svetov se zavedajo, da ima delo v župniji človeško, duhovno, kulturno razsežnost – in vse se zrcali v življenju župnije. Morda mnogi iščejo izgubljeno sredino, brata in sestro, ki jim manjkata? Doživetje človeškega dostojanstva, ki leži poteptano v prahu časa?

Vaša obzorja so bila zazrta tudi v širši svet. Pod streho ste sprejeli begunce in jih spremljali pri integraciji v koroško družbo. Kaj občutite ob sedanji debati in načinu, kako ravnajo z ljudmi, ki pri nas iščejo zatočišče?
ZUNDER Debate beguncem ne pomagajo. Spoštujem tiste, ki jim resnično pomagajo. »Človek je doma tam, kjer ga razumejo« – to resničnost želim vsem beguncem.

Kot podeželski duhovnik ste na razne načine – s funkcijami ali z aktivnostmi – povezani z osrednjimi cerkvenimi in kulturnimi ustanovami ter mediji. V čem čutite razkorak v razmerju med podeželjem in centrom?
ZUNDER Ne vidim posebnih razkorakov med podeželjem in centralo. Želel bi, da bi gradili žive mostove, prek katerih bi morali transportirati mnogo svežega zraka od zunaj navznoter in obratno.

Sleherni koroški Slovenec povezuje praznično vzdušje z vašim glasom po radiu, saj že več desetletij oblikujete in pripravljate praznične oddaje na Slovenskem sporedu Avstrijske radiotelevizije. Zakaj vam je od medijev tako pri srcu prav radio ?
ZUNDER Prijazni dr. France Vrbinc me je pred leti povabil k sodelovanju. Čutim veliko odgovornost – kako posredovati teološke resnice našim poslušalcem? Odločil sem se za povezavo med teologijo in literaturo. Protestantski pastor iz Slovenije mi je na kartico napisal: »Hvala vam za optimizem, ki ga posredujete.«
Kar je posebno razveseljivo, je, da na ORF srečujem zelo prijazne ljudi, začenši od šefa Marjana Velika, pa do vseh, ki so tam nastavljeni.

Mojstrsko znate izbrskati misli iz slovenske literature in poezije. Kakšna pesem/misel/utrinek, bi izbrali za sedanji trenutek?
ZUNDER Naj bodo to besede igralke in pesnice Mile Kačič:
”Če te pokliče Ljubezen,
prisluhni ji.
Morebiti
zadnjikrat slišiš
njen sirenski glas.”

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: