Tako ne 02!

Komentarja našega dolgoletnega zaslužnega komentatorja Jožeta Wakouniga, ki je tudi predsednik Zbora narodnih predstavnikov Narodnega sveta koroških Slovencev, ne objavljamo zato, da bi povečali zmedo, temveč zato, ker izraža mnenje določenega dela znotraj narodne skupnosti in ker je pač eksemplaričen primer, kako v zadnjih tednih in mesecih (ali ne celo v zadnjih letih?) poteka razprava znotraj narodne skupnosti. Da bo jasno: Nedelja takega „razpravljanja“ tako po načinu kot po vsebini ne more in tudi ne bo odobravala, ker smo prepričani, da samo povečuje razhajanja znotraj narodne skupnosti in v dialogu z narodom sosedom vodi v slepo ulico.

O konsenzni skupini in dveh predsednikih osrednjih organizacij lahko imamo različna mnenja (prav tako kot o delovanju tretjega predsednika), toda to, da jima nenehno podtikajo podkupljivost, kaže, da pred vsako vsebinsko razpravo stoji osebno obračunavanje, ki – in to si upam reči – veliki večini naših ljudi še kako preseda. Da potem komentator, ki v prvem odstavku upravičeno opozarja na katastrofo slovenskega naroda ob usodni državljanski vojni v letih 1941 do 1945, v zvezi s konsenzno skupino uporablja pojem »kolaboracija«, s katerim je komunistični totalitarizem vsa povojna leta stigmatiziral in zapostavljal del slovenskega naroda, kaže, kako dramatično se je v vsej tej debati izgubilo vsakršno merilo sorazmernosti in poštenosti.

In s tem smo pri vsebinskem delu razprave. Prav dobro razumem vse tiste, ki so do nemških članov konsenzne skupine zadržani, ker jih pač živo povezujejo z bolečino in s ponižanjem, ki sta bila posledica delovanja teh ljudi. Toda: ali nima svojo logiko, da se proces, ki mora biti gotovo širši in ne omejen zgolj na to skupino, v njem pa mora biti možna tudi razprava o pravičnosti, na simbolni ravni začne prav s temi ljudmi. Na svetu je nešteto primerov, kjer se je prav s simbolnimi gestami nekdanjih sovražnikov začel širši družbeni proces, ki je potem trajen, ker zajame sredino družbe in se tam utrdi. Za to gre: za trajno spremembo mišljenja in drže ne samo pri posameznikih, temveč pri tako velikem številu ljudi, da bi lahko govorili o pravem družbenem premiku.

Pred dobrim letom sem v Celovcu obiskal tako imenovano „Tomaževo mašo“, pri kateri sta imela nagovor dr. Feld­ner in dr. Sturm, po maši pa je bil v farni dvorani še pogovor. Zbralo se je okrog 50 Celovčanov, vsi nemško govoreči, sam sem poznal le dobro peščico. Verniki, ki so se javljali k besedi, niso spraševali o podrobnostih te ali druge rešitve, temveč je bilo vseskozi čutiti, kako so bili veseli in navdušeni, da je bilo možno razmišljati drugače, kot je to prikazovala in prikazuje vladajoča koroška politična elita. In ni naključje, da sta bili večkrat omenjeni imeni konsenznih dvojčkov Waldstein/Inzko, saj je sinodalno sporočilo sprave in sožitja (ki je, mimogrede, tudi temeljilo na simbolni gesti dr. Inzka) ob vseh pomanjkljivostih v koroški Cerkvi živo tudi po vseh teh desetletjih. Iz te globoke, lastne zgodovinske izkušnje katoliška Cerkev podobno kot druge družbene ustanove, kot sta koroška delavska in gospodarska zbornica, podpira spodbude, ki širijo zavest, da mora ta dežela premagati travme preteklosti.

To označiti kot akcionizem, ali, še bolj absurdno, kot bližino z oblastnim strojem v deželi, je podobno problematično, kot v vseh dejanjih konsenzne skupine videti legitimiranje desnega ekstremizma in vse mogoče zarote ter prefinjene načrte germanizacije. S to retoriko iz ropotarnice zgodovine, ki jo najdemo tudi v tiskovnih izjavah Narodnega sveta, si ta naša osrednja zastopniška organizacija sami sebi najbolj škoduje. Vsak bo razumel, da Narodni svet ne sodeluje pri konsenzni skupini, toda jasno je, da bi namesto trošenja zarotniških scenarijev in zmerjanje vsega in vsakogar v prihodnost usmerjeno delovanje bilo prav v širjenju dialoga v družbeno sredino. Zato je prav, da bi jim čim več ljudi povedalo: Tako ne!