Mala šola šale

Mala šola šale

1. aprila, na praznik šaljivcev, se s posebnim veseljem spominjam časov, ko sem še poučevala slovenščino v Nemčiji in so bile pri učencih jezikovne napake, hopla, jezikovne šale, na dnevnem redu.

Največ se jih je zgodilo ob srečanjih z zapleteno in včasih za učence tudi precej dolgočasno slovensko slovnico. Desetletni Michael iz tretje generacije slovenskih zdomcev mi je na primer nekega dne moral odgovarjati na hudo zapletena vprašanja iz poglavja slovničnih spolov.

– »Mihi, kaj misliš, katerega spola je „stol“?« sem ga hitela spraševati.
– »To je moški spol,« je poznavalsko odgovoril.
– »Katerega spola je „miza“?« sem bila radovedna še naprej.
– »To je ženski spol«, se je Mihi veselil svojega znanja.
– »In „pismo“, katerega spola pa je „pismo“?«
Zdaj se je Michaelu naenkrat vse zataknilo. Svetlo me je gledal in globoko premišljeval. Kateri je že tisti tretji spol? Čez čas pa je vendarle našobil ustnice in skoznje pogumno iztisnil svoj odgovor:
– »Učiteljica, to pa je gotovo sss ... srrrr ... sreee ... srečni spol!«

Seveda so bili pri učenju slovenščine z nami tudi na smrt »zalubleni« metuljčki«, ki so bili veseli, če je učiteljica njihovi ljubezni dodala še kakšno črko, pa »špineki«, ki jih je bilo treba že iz radovednosti preimenovati v pajke, in »slatkarije«, ki so se brez ugovarjanja spremenile v sladkarije, kadar je učiteljica vabila na sladoled.

Še danes mi nihče ne verjame, da sem se iz teh hudomušnih, prisrčnih in neobremenjenih jezikovnih šal največ naučila sama. Predvsem tega, da napake niso nujno travmatična izkušnja, ki te pred drugimi naredijo ne-vednega, ne-umnega, ne-srečnega, kot si to večinoma mislimo odrasli. Srčne lekcije male šole šale – za velike ljudi.

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: