Miklavž z okvaro

Prav na miklavževo so se zaljubljene snežinke odločile, da bodo začele poljubljati zemljico. Pri tem pa so padale tudi na topla noska Jana in Žana, ki sta se igrala na vrtu. Jan je sneženemu možu nagajivo odgriznil korenčkov nos, Žan pa je snežaka prijateljsko trepljal po rami in ga tolažil, da mu bo ob priložnosti prinesel drugega. Takega svežega, da se mu bo kar zvrtelo od vitamina C in da zaradi tega ne bo nikoli ne kihal ne smrkal.

»Poslušaj, Žan,« se je naenkrat zresnil Jan, »a misliš, da sem bil letos dovolj priden, da mi bo nocoj Miklavž poleg grenkih orehov, dolgočasnih pomaranč in presladkih medenjakov prinesel tudi novo računalniško igrico? In še dva hitra avtomobilčka? In tri kilograme lizik iz sladkega korena?«
»Mislim, da si ne zaslužiš niti ene kisle pomaranče,« mu je ostro odgovoril Žan. »Prvič, najinemu snežaku si pravkar odgriznil nos. Drugič, mami si poleti v rože podtaknil polže, očetu pa si s fračo ustrelil v očala in mu s svojim eksperimentom ožgal obrvi. In tretjič, da, tretjič pa mislim, da si velik lakomnež, če si naenkrat želiš toooliko reči! Kaj pa drugi otroci?«
»Ufa, kako si ti pameten,« se je branil Jan. »Prepričan sem, da si tudi ti Miklavžu napisal pismo s takim dolgim seznamom želja, da se mu bodo zaradi pretežkega tovora prav gotovo stokrat pokvarile sanke, preden bo prišel v naše kraje!«
»Ne, pa nisem.«
»Kako – nisi? Mu nisi napisal pisma?«
»Seveda sem!«
»In?«
»Nič in ... Zapisal sem samo eno željo.«
»Ne verjamem ti, Žan.«
»Kako da ne? Meni se Miklavž pač smili. Ker je vedno tako dober in obdarja vse po vrsti. Njemu je vseeno, ali so bili paglavci pridni ali poredni. On ne dela razlik, ker ima rad vse otroke.«
»Hura, torej bom le dobil računalniško igrico, avtomobilček in lizike iz sladkega korena,« je razgreto vzkliknil Jan.

Takrat pa se je na drugem koncu vrta prikazal starejši možakar. Oblečen je bil v čudne cape, kapo je nosil postrani, noge pa so mu krasili predpotopni škornji. »Fanta, prosim, pomagajta mi!«
Jan in Žan sta se najprej malo obotavljala, potem pa sta vendarle stopila k čudaku.
»Glejta, zaradi mraza mi je na registrski tablici mojega vozila odletela zadnja črka. Če me dobijo v kremplje policisti, mi bo trda predla!«
»Katera črka pa vam manjka?« je bil radoveden Žan.
»Ž,« je obotavljaje se rekel možakar.
»Oh, to pa res ni nobena težava. Prvič, s to črko se začenja moje ime. Drugič, takoj se vrnem ...« je dejal Žan in stekel v hišo, ko pa se je vrnil, je veselo nadaljeval: » ... in tretjič, tukaj imate lepilo in črko Ž iz lepega barvnega papirja. Upam, da bo v redu.«

Čudak je vzel ponujeno in se zahvalil. Nato sta mu dečka iz radovednosti sledila do vozila. Kako sta bila presenečena, ko je priletni možakar k imenu MIKLAV na registrski tablici dodal še Žanov barvni Ž!« Žal pa skoraj v hipu za njim ni bilo več nobene sledi.
Potem je Žan pogledal Jana in na glas rekel: »Letos sem Miklavžu napisal, da si želim, da bi bil enkrat za spremembo obdarjen tudi on!«
Jan pa je pogledal paket ob svojih nogah – in pri tem mu je postalo nerodno, da je lahko le še šepnil: »Glej, tudi jaz sem dobil vse, kar sem si želel!« No, skoraj vse. Kajti lizik iz sladkega korena je bilo le za dva kilograma. Da bo vedel, da tistih polžev v maminih rožah res ne bi bilo treba ...

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: