V organizaciji Društva izgnancev Slovenije je v Ljubljani v soboto, 6. junija, potekal 1. evropski kongres izgnancev in beguncev, žrtev fašizma in nacizma v letih 1920–1945. Vse lepo in prav. Toda prav ta omejenost z letnicama in na zgolj dva brutalna režima mi je dala misliti. Kako to, da nam tako v vsej zgodovini kot tudi v sedanjosti 21. stoletja nikoli ni uspelo izkoreniniti te strašne kuge, ki s svojimi klicami samopašnih, vase zaverovanih, pokvarjenih in požrešnih politikov tako samovoljno in uničevalsko pometa z življenji številnih nedolžnih ljudi po vsem svetu?
Ah, te plemenite, velike misli, kako so včasih daleč, daleč stran od našega življenja!
več
Mala šola šale
1. aprila, na praznik šaljivcev, se s posebnim veseljem spominjam časov, ko sem še poučevala slovenščino v Nemčiji in so bile pri učencih jezikovne napake, hopla, jezikovne šale, na dnevnem redu.
Največ se jih je zgodilo ob srečanjih z zapleteno in včasih za učence tudi precej dolgočasno slovensko slovnico. Desetletni Michael iz tretje generacije slovenskih zdomcev mi je na primer nekega dne moral odgovarjati na hudo zapletena vprašanja iz poglavja slovničnih spolov.
več
Začetek 20. stoletja.
Po ne vem kakšnem spletu srečnih naključij v mesecu, ko praznujemo mednarodni praznik žensk, za največjo slovensko založbo, za radovedne bralce in tudi zase pišem sklepna poglavja knjige o eni najbolj pogumnih Evropejk in eni najbolj branih pisateljic prve polovice prejšnjega stoletja, ki se je rodila v moji rodni Štajerski, v Celju. Že v mladosti se je uprla ozkemu meščanskemu okolju in se namesto takrat nujnih ženskih kreposti, kot so bile kuhanje, šivanje in druge ,ženske nujnosti’, raje naučila osem jezikov,
več
Mi smo Korošci
»Mi smo Korošci.« To je bil prvi stavek, ki se ga je takrat enajstletna nemško govoreča Helga Kopper iz Krive Vrbe naučila pri obveznem pouku slovenskega jezika, ko je po drugi svetovni vojni obiskovala realno gimnazijo v Celovcu. Dijakinje, večinoma hčere staršev, ki so bili med vojno prepričani nacisti, po njej pa so se odeli v nepremagljiv molk, so se iz slovenščine norčevale in jo zaničevale. Bila je nekaj manjvrednega, če ne ničvrednega. »Die arme učiteljica« je bila v njihovih očeh partizanka, nevarna Titova komunistka, čeprav je bila v resnici pregnana Nemka iz Celja. Za odlično oceno je bilo dovolj zdrdrati nekaj slovenskih pesmi in zadeva je bila opravljena. Za večino dokončno. A ne za Helgo.
več
Ali jo imaš ali je pa nimaš – (zdravo!) radovednost, namreč. Tisto lastnost, ki poganja našo domišljijo. Kuje nove načrte in jih pomaga izpeljevati. Poglablja naše poti navznoter in osmišlja naše korake do soljudi. S katero ni vedno lahko, ker terja tudi pogum in napor, da se dvigneš na prste in pogledaš čez plot, a je brez dvoma draga in dragocena v vseh svojih odtenkih. Tudi in predvsem, ko človek z njo in z drugimi sopremišljevalci na Novoletnem srečanju v Tinjah premleva o tem, kako, če sploh, je slovenstvo (še) eno.
Jaz, na primer, z (zdravo!) radovednostjo na to temo obilno eksperimentiram že najmanj desetletje.
več
Prav na miklavževo so se zaljubljene snežinke odločile, da bodo začele poljubljati zemljico. Pri tem pa so padale tudi na topla noska Jana in Žana, ki sta se igrala na vrtu. Jan je sneženemu možu nagajivo odgriznil korenčkov nos, Žan pa je snežaka prijateljsko trepljal po rami in ga tolažil, da mu bo ob priložnosti prinesel drugega. Takega svežega, da se mu bo kar zvrtelo od vitamina C in da zaradi tega ne bo nikoli ne kihal ne smrkal. več
Naš Tonči
Verjetno ga vsi poznate. Našega legendarnega Tončija Dolinška. Zadnji pravi koroški original, ki je še ne toliko časa nazaj poznal vsakega koroškega Slovenca in vedel za vsako hišo, v kateri so še govorili slovensko. Desetletja je pobiral naročnino za Naš tednik, prodajal Pratike Celovške Mohorjeve, med njegovimi pomembnimi dosežki pa so tudi številni fotografski posnetki koroških cerkva.
Jaz sem Tončija spoznala šele na začetku leta 2007, ob svojem prihodu na Koroško. Sicer ne ob »kofetu« in domači »pohači«,
več
Ljubezenski verzi
Ting ting, ting ting. Novi SMS!
Aha, tokrat je moja cimra, s katero sva letošnjo pomlad meseci skupaj ležali v bolniški sobi. Ko nama je šlo res slabo, sva si šepetali spoznanja in misli o življenju, ki si jih v drugačnih okoliščinah verjetno nikoli ne bi. Maji se je moje življenje zdelo strašno zanimivo, ker sem se toliko potepala po svetu, jaz pa sem se naučila ceniti njeno zakoreninjenost v domači vasici tam pod Pohorjem in se čudila, kako s svojo izjemno marljivostjo za tekočim trakom zmore preživeti s (še ne) štiristo evri plače na mesec.
Zdaj, po toliko mesecih, se mi je Maja torej znova oglasila in me naprosila za kak ljubezenski verz, ki bi ga rada poslala svojemu fantu.
več
Tisti,ki ste utegnili prebrati moj reportažni zapis tudi na spletnih straneh Nedelje, veste, da sem letošnji dopust preživela v Kataloniji. Razen enega dne, ene nedelje, ko sta moji sopotnici na vsak način hoteli še v Andoro, jaz pa sem ob misli na to prvič na našem skupnem potovanju postala tečna. Mislim, resnično tečna. več
Oblegani Aigüestortes in zapuščeni Rúbies
Ko Karlesu zaupam, da se za nekaj dni odpravljamo v Pireneje, v čudovito dolino Vall de Boí s starodavnimi kamnitimi cerkvicami iz zgodnjega 12. stoletja, ki so še pred sto leti v sebi skrivale dragocene freske, potem pa so jih preprodajalci z umetninami dobesedno spraskali s sten, tako da si novodobni turisti žal lahko ogledujemo le kopije, in na katerega od vrhov edinega katalonskega naravnega parka Aigüestortes, ki ljubitelje narave privablja s številnimi vodnimi izviri in skoraj dvesto gorskimi jezer(c)i, mi v roke stisne svoje dnevniške zapiske, ki jih je napisal po tem, ko je leta 1998 kar šest mesecev živel (in preživel) v popolnoma zapuščeni pirenejski gorski vasici Rúbies. »Dobro opazuj in razmišljaj,« mi svetuje. Nič več, a tudi nič manj.
več
JERNEJA JEZERNIK, po rojstvu in srcu je Štajerka, doma iz Braslovč. Gimnazijo je obiskovala v Celju. Takrat se je navdušila za Almo Karlin, znamenito svetovno popotnico in pisateljico. V Ljubljani je študirala pri znanem jezikoslovcu Jožetu Toporišiču. Po končanem študiju se je odločila za poučevanje slovenščine v tujini. Tako je nekaj let poučevala v Stuttgartu, Ulmu, Ravensburgu, Tübeningu in nazadnje v Berlinu tretjo generacijo otrok slovenskih zdomcev. Od 1. januarja 2007 je lektorica in urednica pri Nedelji. Pri prenovljeni Nedelji ima sedaj na skrbi otroško stran, poleg tega pa je še sourednica nove kulturne priloge Nedelje
Viktringer Ring 26
9020 Klagenfurt/Celovec,
Tel.: +43 (0)463/54587 3510
Fax.: +43 (0)463/54587 3900
E-Mail:
Spletna stran cerkvenega časopisa Nedelja obvešča uporabnike o cerkvenem življenju na Južnem Koroškem . Za pravilnost in popolnost informacij, ki so objavljene na spletni strani, ne jamčimo.
Povezave
Nedelja s povezavami omogoča dostop do informacij na spletu. Opozarjamo, da so za vsebino in oblikovanje teh spletnih strani odgovorni izključno njihovi ponudniki. Nedelja ne jamči za te ponudnike in njihove informacije.
Koncept in realizacija
Agentura i:lab hf tomažič oeg 9020 Celovec/Klagenfurt, Oktoberstr. 19-3 / ilab.at
© Nedelja, cerkveni list krške škofije
Vsebina teh strani je avtorsko zaščitena. Vse vsebine služijo osebni informaciji. Vsakršna drugačna uporaba, zlasti shranjevanje v podatkovnih bazah, objava, razmnoževanje in vsakršna oblika gospodarske uporabe ter posredovanje tretjim - tudi deloma ali v predelani obliki - je brez privoljenja uredništva Nedelje prepovedana.
Brez predhodnega izrečnega pisnega dovoljenja lastnika copyrighta vsebin ni dovoljeno objaviti ali obdelati, najsi bo za gospodarske ali druge namene.
Pobude - bodisi popravila napak, opozorila na pomanjkljivosti ali vprašanja zaradi nesporazumov - so seveda vsak čas zaželene.
SOBOTA, 