Mostovi

Sedim v Solnogradu in imam še nekaj časa do nekega zborovanja. Veselim se srečanja z zastopniki iz vseh avstrijskih škofij, z mnogimi sem prijateljsko povezan. V odmorih bodo glavna tema gotovo spet razmere v zgornjeavstrijski Cerkvi, vprašanja po razvoju globokega spora med »liberalci« in »konzervativci« v škofiji, ki nikakor ne najdejo skupnega jezika. Ponovno se bomo pogovarjali o tako imenovani identiteti katoliške Cerkve, o večji prepoznavnosti, o jasnejšem »profilu«. Stališča so znana. Nekateri si želijo večjo liberalnost Cerkve, prilagajanje času in njegovim tokovom, drugi poudarjajo, da je ljudem le treba poklicati nazaj v spomin, kaj je katoliška Cerkev vsa stoletja bila in učila.

Včeraj smo praznovali na Radišah žegnanje, pri zelo slovesni in od zbora lepo oblikovani sv. maši je bilo veliko ljudi, med njimi celo slovenski generalni konzul, ki je bil presenečen, da tudi v majhni cerkvici lahko poglobljeno izražaš svojo vero; popoldne sem blagoslovil neko novo duhovno romarsko pot v Wernbergu, kjer smo skupaj z najmanj dvajsetimi sestrami romali še kakih 100 ljudi po čudoviti naravi in ob sedmih postajah premišljevali o našem svetu, o osebnem življenju in odnosu do Boga; proti večeru sem obhajal nadvse slovesno dvojezično mašo v Škofičah, kjer sem imel lepo nalogo blagosloviti obnovljene orgle – čutil sem zadovoljstvo vseh ob končani restavraciji farne cerkve in skupaj z vsemi zbori v občini, z raznimi društvi in mnogimi verniki doživel zelo prijeten večer ob pijači in jedači.

Nihče se v pogovorih ni dotaknil teh napetosti v Cerkvi, pogovori so imeli za vsebino vsakdanje življenje ljudi, razveseljive in zaskrbljujoče dogodke, ki nimajo v prvi vrsti opravka z vero in Cerkvijo, tu in tam pa le čutiš, kako so vera in tudi Cerkev samoumevni del življenja mnogih ljudi po naših naseljih. In v resnici se prav tu riše podoba Cerkve in ne v javnih razpravah in razprtijah.

Isto velja za slovensko narodno skupnost na Koroškem. Napetosti med našimi organizacijami, različni pristopi k istemu cilju, namreč ohranitvi naše narodne identitete, jezika in kulture so le za redko koga vsebina pogovorov in razprav. In kljub temu so postavili v Beli dvojezično krajevno tablo, v škofiški Cerkvi še vedno slovensko prepevajo, na Radišah zbor iz Slovenije navdušuje občane…

Če bi se glavni akterji v Cerkvi in narodnostni politiki bolj zavedali relativnosti svojih brez dvoma tudi potrebnih intervencij, bi pri svojih nastopih morda le omilili tisto ostrino, ki tolikokrat podere mostove med njimi, ljudem, za katere se zavzemajo, pa prav nič ne pomaga.

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: