Ob gospodarski krizi

Bolj redko hodim v kino, vendar med filme, ki si jih najrajši ogledam, spadajo produkcije, ki predstavljajo nastanek kake naravne katastrofe in ustvarjajo neverjetno napetost z vprašanjem, ali bo reakcija ogroženih ljudi nevarnosti primerna in predvsem pravočasna. Razplet zgodbe je različen: enkrat uspe junaku v zadnjem trenutku rešiti človeštvo pred katastrofo, drugič pa preživi le mala skupina junakov, ki je pravočasno spoznala nevarnost in ji kljubovala. Ko po takem filmu stopiš iz kina, se vdahneš in hvaležno ugotoviš, da je svet še ravno tak kakršen je bil.

Ko te dni po televiziji ali časopisih spremljam razvoj gospodarske krize, o kateri se neverjetno veliko govori in piše, se mi zdi kakor bi sedel v kinu v prvem delu napetega filma, kjer se razvija gospodarska katastrofa, ki bo prizadela vse človeštvo: vidim na borzah nervozne ljudi, ki se zdijo z živci na koncu; se čudim nad voditelji držav, ki se po eni strani hektično trudijo za dogovore na svetovni ravni in obljubljajo bankam in velepodjetjim ogromne vsote denarja, po drugi strani pa nam pravijo, da vse skupaj ni tako hudo in da itak obvladajo situacijo; zaskrbljen poslušam komentatorje in profesorje gospodarskih ved, ki napovedujejo močan upad našega blagostanja. Vendar, ko v odmoru stopim iz kina ven v moj vsakdan, pa od vsega tega za enkrat še ničesar ne čutim in živim naprej kakor da nič ne bi bilo.

Seveda pa mi je že v zavesti, da ne gre za film, temveč za resničnost, v kateri živim in da se zgodba nadaljuje in bom v drugem delu prizadet tudi jaz. Imam občutek, da sem preslab in nimam nobenih možnosti, da bi ustavil razvoj, ki me spravlja v nevarnost. Sprašujem se, kako naj bi se pripravil na spremembe, ki so napovedane in grozijo močno prizadeti ne le mene, temveč skupnosti, za katere se čutim odgovoren. Brezposelnost, pomanjkanje denarja, dolgovi bodo povzročili eksistenčne krize v številnih družinah. Kaj storiti?

Spomnim se pripovedi staršev in prastaršev, ki so po katastrofi 2. svetovne vojne obnovili svoje domove in dejansko na novo zgradili našo državo. Pripovedovali so o težkih, a vendar lepih časih, o veliki solidarnosti, o sosedski pomoči, o polnih cerkvah in globoki veri, ki jih je združevala in krepila upanje v boljšo bodočnost.

Ali ne bi bile iste kreposti tudi danes primerna sredstva pri kljubovanju krize, ki se nam obeta? Brez dvoma bi najslabši odziv na globalno krizo bila resignacija češ da proti svetovnim tokovom itak ničesar ne moreš storiti. Nasprotno bo treba krepiti upanje v bodočnost in se ne bati tudi bolečih sprememb v osebnem življenjskem slogu. Slaba priprava bi bila umakniti se v izolacijo lastne družine (če jo sploh imamo), temveč že zdaj kaže iskati skupnost, ki mi bo v pomoč, v kateri pa je potrebno tudi moje solidarno sodelovanje. In nenazadnje bo dobro spet izkopati tiste vire, iz katerih so naši predniki črpali moč za vse kar so tako čudovito uspeli: to pa je bila v prvi vrsti vera v Boga, ki obnavlja naše upanje in človeka navda z tisto ljubeznijo, ki najbolj pomaga preživeti tudi huda obdobja v našem življenju. Prepričan sem, da ga bo lažje najti kakor mnogi mislijo, saj je sam rekel: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« (Mt 28,20)

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: