Po volitvah

Te dni sem sedel z neko skupino v gostilni zunaj moje bivanjske fare. Ko so nekateri že precej vinjeni možje zaznali, da sem duhovnik, so me zelo grobo napadali češ da se župniki vmešavamo v politiko s svojim avtoritarnem uveljavljanjem slovenskega jezika v liturgiji. Grozili so z izstopom iz Cerkve, v katero ob takih pogojih itak ne prihajajo več. Star zgodba torej, brez dvoma na novo naščuvana v zadnjem volilnem boju. Ker se pa nisem branil z enako grobimi besedami, se je večer iztekel v zelo prijaznem vzdušju, pri prepevanju slovenskih in nemških pesmi. Kljub temu sem zopet enkrat spoznal, da je za dobro sporazumevanje odločilno medsebojno zaupanje; tega pa ni možno doseči z še tako dobrimi argumente temveč edinole z dobrimi izkušnjami, ki si jih v dolgih letih s doslednem ravnanju vedno spet potrdil. Na Radišah mi že leta nihče ni več narekoval, v kakem jeziku bi želel krst ali pogreb, ker se slovenski in nemški verniki zanesejo na to, da jim »dobro hočem« in jim bom tudi po lastni presoji uspel ugoditi.

Ob deželnozborskih in občinskih volitvah nisem bil v deželi. Priznam, da mi ni šlo dobro, ko sem izvedel za rezultate volitev. Prvi refleks je bil, da bi kar ostal zunaj te dežele. Vendar se kot državljan čutim naprej odgovornega za svojo deželo in občino. Zdaj, ko so izvoljeni tudi še zadnji župani – s prijetnim presenečenjem v Železni kapli, se je začel v naših farah vsakdan sobivanja in iskanja za vse koristno sožitja.

Hvaležen sem kandidatom na vseh listah, ki se niso spustili na ravan volilne propagande, ki smo jo v letošnjem volilnem boju žal tudi doživljali. Mislim, da so slovensko govoreči kandidati pozitivno izstopali. Prepričan sem, da to velja za Franc-Jožefa Smrtnik, sicer bi ga večina Kapelčanov ne izvolila za župana. Po spletu sem spremljal volilni boj Štefana Kramerja in njegovega tima, tudi tam ves čas nisem opazil nobenih podlih in nedostojnih napadov na sotekmece. In tudi on je bil uspešen. V dnevniku sem bral preteklo nedeljo, kako spoštljivo je Zdravko Inzko govoril o Bosancih, pri katerih bo nastopil neke vrste predsedniško mesto. S takim pristopom bo gotovo uspešno deloval v prid sprave tako hudo razklanih narodnih skupnosti v Bosni.

V Svetem pismu Jezus starozaveznemu pravilu »zob za zob« postavi naproti pravilo »Če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve« (Mt 5, 38-41). Res je, da nas tako vodilni politiki v deželi in občinah kakor tudi mnogi sodeželani mnogokrat silijo, da hodimo po poti, ki nam jo oni določijo. Pričakovati je, da se bo ta milja pri novi vladi še podaljšala. Ne rečem, da se proti krivici naj ne bi borili. Tudi v tem najdemo v Svetem pismu jasna sporočila. Vendar pa ostanimo plemeniti do drugih in ne le dosledni, temveč tudi potrpežljivi pri doseganju svojih ciljev. Prepričan sem, da se tudi na političnem področju obrestuje dobrota in zvestoba do ljudi, ki na drugi milji ustvari tisto zaupanje, ki je potrebno za pošteno sožitje. In tudi za politični uspeh.

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: