Podelitev Evropske državljanske nagrade

članom tako imenovane Koroške konsenzne skupine (Feldner, Sturm, Sadovnik, Stritzl) naprej buri duhove in poživlja diskusijo med koroškimi Slovenci. Med nemško govorečimi sodeželani je doslej skoraj nisem opazil, vsaj ne »na terenu«.

Kakor je zanimiv sestav te iniciativne skupine, h kateri še spada zgodovinar Dr. Stefan Karner, tako zanimiva je tudi koalicija ostrih nasprotnikov: Fritz Schretter (predsednik Abwehrkämpferbunda), Rudi Vouk in Karel Smolle (Narodni svet koroških Slovencev) ter emeritirani univ. prof. Peter Gstettner (Mauthausen Komitee Kärnten/Koroška). Kako stojijo Cerkve do skupine? Na sliki je bilo videti, da se je slovesnosti udeležil evangeličanski superintendent Manfred Sauer, od katoliške Cerkve nisem opazil vidnega predstavnika, vendar niti ne vem, ali je bil kdo vabljen.

Delovanja in učinka konsenzne skupine ni enostavno oceniti. Javne diskusije, ki so jih priredili po južnem Koroškem, gotovo niso slabo vplivale na sožitje med Korošci obeh jezikov, kakor se sami radi izrazijo. Vendar pa jih ni bilo veliko in kakšnega političnega gibanja vprid večji toleranci na južnem Koroškem nisem opazil. Nekateri mediji se gotovo bolj zavzemajo za sporazumevanje med Slovenci in Nemci, vendar radi delajo razlike med dobrimi in slabimi Slovenci, kar stvari tudi ne služi. Za Slovence je najbolj sporen član skupine gotovo dr. Feldner, ki ga iz raznih komisij že zelo dolgo poznam. Govoril sem z njim tudi že po njegovi »spreobrnitvi« in zdelo se mi je, da je res spremenil odnos do slovenske narodne skupnosti, ki jo skuša razumeti in ji biti »fair partner« na nemški strani. Iritirajo pa njegove izjave, češ da s svojim dialoškim pristopom pomaga preprečiti »slovenizacijo Koroške« ali pa če v svojem časopisu »Der Kärntner« svari pred muslimani kot novemu nevarnejšemu sovražniku, proti kateremu naj bi se vsi Korošči borili.

Ob podelitvi nagrade pretekli teden sem se spomnil podelitve Nobelove nagrade pred petnajstimi leti Yassiru Arafatu, Shimonu Peresu in Yitzaku Rabinu za njihova pogajanja v Oslu, v katerih so menda približali Izraelce in Palestince mirovnem položaju. V Izraelu odlikovanja za Arafata do danes ne morejo pozabiti, isto velja za Palestince ob primeru Peresa, ker se oba nista izkazala kot verodostojna branilca miru, temveč sta naprej iskala le korist lastne strani in vodila politiko v Intifado proti Izraelcem oz. kruti odcep Palestincev od delov lastne zemlje.

Verjetno ima Peter Gstettner prav, ko trdi, da za enkrat konsenzna skupina še ni pokazala tistih uspehov, ki bi upravičili evropsko nagrado za njeno dejavnost, kar pa naj ne preprečuje, da se naprej trudi pri izpolnjevanju svojega poslanstva. Vendar bo to verodostojno in uspešno le tedaj, če bo z globoko poštenostjo iskala pravične in dostojne odnose med vsemi prebivalci na Koroškem, ali so to Slovenci in Nemci, kristjani in muslimani, domačini in azilanti, privilegirani in zapostavljeni.

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: