Počitniško čtivo

Med delovnim letom se bolj in bolj polni polica s knjigami, ki bi jih nujno želel prebrati, a ni preostalo časa zanje, tembolj uživam proste ure med počitniškim časom s knjigo v rokah in mislimi Bogvekje daleč proč…

Posebej lepo je, če me kakšno besedilo preseneti kakor knjižica Borisa Pahorja »Trg Oberdan«, kjer na zelo prikupen način pripoveduje o usodi slovenskih Primorcev med drugo svetovno vojno. Knjiga o uporu Slovencev in Slovenk proti fašizmu je izšla 2006; presenetljivo je zame predvsem dejstvo, da Pahor tudi po tolikih letih ne opisuje boja med različnimi ideologijami in političnimi skupinami, temveč se spominja posameznih ljudi, ki so vsi zapored junaki v svoji človečnosti in s tem do danes ohranjujejo narod in jezik na slovenski in italijanski strani meje, ki izgublja na pomenu. Opisuje mučence in bolj bojazljive ljudi kakor je bil po lastni oceni Pahor sam, preproste ribiče in »tržaško inteligenco«, bolj in manj verne, ki so se vsak na svoj način trudili zase in za druge ohraniti svobodo in dostojanstvo, osebno in narodno. Ne ocenjuje, ne vrednoti, dopušča, da bralec sam najde notranji odnos do bežno skiciranih oseb. Vendar jih riše tako, da jih vse po vrsti občuduješ…
Za koroškega Slovenca se bere kakor počitniška Fata morgana ob vseh polemikah, ki smo jih med letom navajeni brati po naših časopisih.

Druga knjižica, na katero bi rad opozoril, žal v slovenščini še ni izšla, jo pa v Sloveniji gotovo že prevajajo, namreč papeževa enciklika CARITAS IN VERITATE. Najprej bi jo bil najraje odložil, težko čtivo je kakor smo pri »profesorskem« papežu navajeni in seveda je tudi snov komplicirana – pri socialni encikliki gre za razvoj osebe in družbe, vendar kmalu se navadiš sloga, hvaležno vzameš na znanje razlage mnogih pojmov (seveda iz vidika krščanskega socialnega nauka) in se vse bolj čudiš, da je možno o izzivih današnjega sveta tako preprosto spregovoriti.
Za razpravo o natančni vsebini enciklike tu ni prostora, le eno – tisto presenetljivo! – bi želel poudariti: vsako temo, ki večinoma zvenijo zelo tehnokratske kakor razvoj, načrt, napredek, konkurenca, kapital, gospodarstvo, skupni blagor itd. papež poveže z »ljubeznijo«, kar najprej zveni skoraj naivno, saj smo se naučili, da imajo družbena in gospodarska dogajanja svojo lastno logiko in dinamiko, kjer za pojme kakor ljubezen, resnica, vernost ni prostora. Vendar dlje se poglobiš v snov, jasneje ti postane, da brez omenjenih vrednot le težko zgradiš svet, kakor si ga vsi želimo, namreč human, pravičen, miren svet.

S tem pa je papež zelo blizu Pahorjevemu pogledu na potrebe časa – meni pa sta oba zelo priletna in modra moža z bogatimi, čeprav verjetno zelo različnim človeškim izkustvom nudila dovolj vsebine za poglobljeno počitniško premišljevanje o Bogu in svetu…

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: