Sarajevo in mi

V preteklih dveh letih sem kar nekajkrat bil v Sarajevu kot gost tamkajšne katoliške Cerkve, zadnjič minuli teden, imel sem tudi vedno spet prijatelje iz Sarajeva v gosteh, in vedno bolj se mi ob teh obiskih zdi kakor da bi gledal v neko zrcalo. Člani katoliške Cerkve v Bosni in Hercegovini so skoraj stoodstotno Hrvati, ki so tako kot verska kakor kot narodna skupnost v državi manjšina, ki šteje nekaj več kot 10 odstotkov prebivalstva. Pri vsakem obisku naštevajo, kako so zapostavljeni pri javnih institucijah in medijih ter prikrajšani za zakonsko zagotovljene pravice, predvsem v primerjavi z muzlimani, ki imajo veliko večino v državi. Čeprav se človek kmalu naveličaš takega »jamranja«, imajo brez dvoma prav. Saj na Koroškem najbolj vemo, kje povsod si kot zaveden Slovenec zapostavljen, včasih kar odprto, največkrat pa na prefinjen in zakrit način. Za bosanske katoliške Hrvate to potrjuje tudi izkušnja, ki jo imam s koroškimi podjetji, ki delujejo v Bosni in večinoma niso pripravljeni sodelovati s katoliškimi karitativnimi organizacijami, ker jim to menda škoduje v večinoma muzlimanski državi. Tokrat sem spremljal krškega škofa in sarajevskega kardinala k najvišjim predstavnikom srbsko-pravoslavne Cerkve, muzlimanske ter judovske verske skupnosti. Razen židov obe Cerkvi zastopata tudi narodne interese Srbov in tako zvanih Boznjakov kakor to dela tudi katoliška Cerkev za Hrvate, vendar se pa redno srečavajo v Bozanskem ekumenskem svetu. Obiski so potekali v izredno prijaznem ozračju, vsi trije gostitelji so zelo hvalili vlogo kardinala Puljića, ki predseduje ekumenskemu svetu in je očitno res zelo priznana povezovalna osebnost v državi. Po teh pogovorih sem se čudil, zakaj te tesne vezi glavnih verskih voditeljev, ki imajo brez dvoma v svojih narodih tudi politično težo, ne sproži boljšega sodelovanja in sožitja v Bosni in Hercegovini. Odgovor sem dobil v mnogih osebnih pogovorih v naslednjih dneh: med narodnimi pripadniki, ali so to navadni ljudje, politiki ali cerkveni zastopniki, vlada neverjetno nezaupanje, ki v vsakdanjem življenju prepreči vse »uradne« dogovore. In prav v tej točki se po mojem občutku najbolj zrcali naša koroška resničnost: med zastopniki slovenskih organizacij in ustanov kakor tudi med predstavniki Slovencev in Nemcev – cerkvenih struktur ne izvzemam – vlada tako veliko nezaupanje, da vsi pogovori in dogovori, vse komisije in koordinacije ostanejo brez učinka. Imamo novega predsednika Narodnega sveta, čakamo na novega državnega sekretarja za naše zadeve v Republiki Sloveniji, tudi generalni konzul bo šele dokončno imenovan - ali jih bomo sprejeli z zaupanjem in se ne trudili le za prijazno, temveč tudi za iskreno komunikacijo z njimi. In tudi njim velja isto vprašanje: ali imajo skrite cilje in interese, ki jih v javnih razpravah zamolčijo in bodo vendar odločilno vpljivali na njihovo »politiko«? Tudi če ta trdidev zveni še tako naivna, sem prepričan: brez medsebojnega zaupanja in poštenih odnosov ne bo nobenih napredkov v mnogih še odprtih vprašanjih, ne pri nas kakor tudi ne v Bosni.

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: