Vatikan in mi

Nikoli še nisem slišal tako ostrega zavračanja kake papeževe odločitve od strani katoliškega škofa kakor ga je nedavno javno izrazil dunajski kardinal Schönborn v zvezi z angleškim škofom Richardom Williamson, ki je tajil umor milijonov Židov v plinskih celicah nacistične srtrahovlade. Govoril je o težki napaki, ki bi se odgovornim osebam v Vatikanu ne smela pripetiti. Ali je bila huda napaka tudi imenovanje novega linškega pomožnega škofa, se bo šele izkazalo. Osebno ga ne poznam in ga zaradi tega nočem ocenjevati. Ni mi pa všeč, da je Vatikan – če so moje informacije pravilne - kršil nezapisano pravilo, da izbere pomožnega škofa vedno iz seznama treh oseb, ki ga je predlagal krajevni škof. Nezaupanje do krajevne Cerkve in njenih predstavnikov je avstrijsko Cerkev že enkrat vodilo v globoko krizo. Če bi v Rimu ob bližnjih zamenjavah v kar nekaj škofijah nameravali posegati podobno nepremišljeno kakor pred 20 leti, zelo upam, da bo se bo kardinal zopet javil k besedi.

Vendar bi bilo tudi narobe, če bi Vatikan zaradi kakšne napačne odločitve ne le kritizirali, temveč popolnoma odklanjali. Lansko leto sem mogel bolj od blizu spoznati vatikanske strukture in tudi nekatere osebnosti iz vodstva katoliške Cerkve in sem bil zelo pozitivno presenečen nad kompetenco in daljnovidnostjo mnogih odgovornih oseb, ki zelo realistično presojajo možnosti in izzive, pa tudi probleme našega sveta. Pač pa se v Rimu v marsičem tudi zmotijo in zaslužijo kritiko, ki je potrebna in mora biti dovoljena ne samo v demokratski, temveč tudi v hierarhični strukturi.

Še hujše bi po mojem bilo, če bi se zaradi vatikanskih napak oddaljili od domače Cerkve ali jo celo zapustili, s čim zdaj nekateri zopet grozijo. Ob primeru azilantov s Svinske gore, ki so našli začasni dom pri (priseljeni) radiški družini, sem zopet spoznal, kako hitro in velikodušno so se verniki odzvali na mojo prošnjo v cerkvi in na razne načine pomagajo gostiteljem, ki so nad tem dejstvom zelo srečni, saj se tudi sami znajdejo sredi prijateljskega omrežja. Brez pretiravanja si upam reči, da smo kristjani v katoliški Cerkvi le še solidarna skupnost, kar pa pomeni v današnjem svetu veliko bogastvo in obeta tudi za krizne čase neko varnost. Ta pa nam bi morala biti tako draga, da se ji ob vsej upravičeni kritiki nad cerkvenim vodstvom ne bi smeli odpovedati.

KOMENTIRAJ prispevek

Ime (priimek, ime): E-pošta: Naslov prispevka: Prispevek:

Varnostna koda:
Prosimo, vtipkaj varnostno kodo: